Samo posameznik je namreč lahko tako resnicoljuben, kot je bil resnicoljuben France Prešeren, da se zave svoje umrljivosti in zaživi v hrepenenju po nesmrtnosti; da si prav zato, ker pogreša Boga, zaželi, da bi Bog vendarle bil, in začne polniti duhovni prostor z vezljivostjo. Politika in družba mu morata iz spoštovanja do njegove osebe to resnicoljubnost samo dopuščati, v najboljšem primeru seveda z zavestjo, da samo po tej in taki vezljivosti družba sploh obstaja. Pri tem pa je treba upoštevati še eno protislovje.