Religioznost ni stvar politične volje, ekonomije in takega ali drugačnega družbenega in zgodovinskega angažmaja, ampak le osebna zadeva vsakega posameznika. Samo posameznik je namreč lahko tako resnicoljuben, kot je bil resnicoljuben France Prešeren, da se zave svoje umrljivosti in zaživi v hrepenenju po nesmrtnosti; da si prav zato, ker pogreša Boga, zaželi, da bi Bog vendarle bil, in začne polniti duhovni prostor z vezljivostjo. Politika in družba mu morata iz spoštovanja do njegove osebe to resnicoljubnost samo dopuščati, v najboljšem primeru seveda z zavestjo, da samo po tej in taki vezljivosti družba sploh obstaja.