To je bilo kolektivno travmatično doživetje, s katerim smo se jaz in moji zelenojamski vrstniki - kot je s travmami v navadi - še dolgo zapletali v vedno nove čustvene pretrese. Ko smo se po končani vojni spet zbrali in ko smo morali z igrišča za Kolinsko tovarno, ki so ga pozidali z avtobusnimi garažami, na Kodeljevo, na bivše salezijansko nogometno igrišče, in ko smo v bivši kapelici Marije Terezije ustanavljali nov nogometni klub, smo si bili vsi edini v tem, da se ne more imenovati drugače kot Slovan. Toda občinski ljudje niso hoteli o tem niti slišati.