Tu so vsako nedeljo dopoldne, takoj po maši, ulice oživele s praznično oblečenimi moškimi, z moškimi v snežno belih srajcah s trdnimi ovratniki in s kravatami, v temnih gvantih in klobukih, ki jih je pot vodila v Ljubljansko ulico, pravzaprav k plankam, ki so omejevale velikanski prostor med Kolinsko tovarno in Tovarno kleja. Razburjeni in z denarnicami v rokah so se zbirali pred ogromnim vhodom, ki se je z visokimi stebri in s polkrožnim svodom dvigal iznad plank in spominjal na vhod v farmarski ranč, kakršnega je bilo mogoče videti samo v kavbojskih filmih, na njem pa je z rdečimi črkami pisalo: SLOVAN. Z otroki sem navadno pritekel do vhoda in obtičal nekje v gneči z radovednimi očmi: kaj je pravzaprav to?