Vsekakor je to najlepša priložnost, da končno tako sebi kot svojim kulturniškim prijateljem, ki se že leta in leta čudijo moji angažiranosti v športu, pojasnim, od kod in zakaj ta moja neobičajna privrženost, če ne celo strast. Ko smo se leta šestintridesetega, v mojem šestem letu, preselili iz Device Marije v Polju v Ljubljano, v predmestno Zeleno jamo, a vendarle v mesto, je bilo tu zame marsikaj nenavadnega. Tu so vsako nedeljo dopoldne, takoj po maši, ulice oživele s praznično oblečenimi moškimi, z moškimi v snežno belih srajcah s trdnimi ovratniki in s kravatami, v temnih gvantih in klobukih, ki jih je pot vodila v Ljubljansko ulico, pravzaprav k plankam, ki so omejevale velikanski prostor med Kolinsko tovarno in Tovarno kleja.