Še v začetku oktobra leta 1918 smo sanjali le o skupnosti slovanskih katoliških narodov, ki se bodo iztrgali iz avstroogrske monarhije, o nekakšni Iliriji, v decembru istega leta, komaj dva meseca pozneje, pa smo se znašli v povsem drugi državi, v Jugoslaviji. In danes, skoraj po sedemdestih letih te Jugoslavije, se naša nepovezanost s tem prostorom potrjuje spet in spet: naša poglavitna življenjska žila, po kateri izmenjujemo s svetom svoje duhovno in materialno bogastvo, je še vedno južna železnica, ki pelje iz Dunaja v Trst in iz Trsta na Dunaj. Jugoslavija ni naš organski družbeni in gospodarski prostor, v katerem bi se lahko konstituirali kot družbena in ekonomska moč, tudi ni naš enotni kulturni prostor, ampak še vedno le politična zveza, ki jo ohranja sporazum nemočnih. Rešiti nas ne more niti naša revolucionarna partija.