Doslej sem šel že tisočkrat in večkrat mimo nje ali pod njo, na železniški postaji ali v trgovini, in mi je že neštetokrat povedala čas, nisem pa vedel, da zares obstaja, kaj šele, da obstaja taka, kakršna je. Kaj šele, da živi svoje samostojno življenje in da me v nekakšnem nemem sporazumu potrpežljivo čaka, da jo končno le ugledam in priznam. In da sploh ni taka, kakršna je živela v moji podzavesti, ampak taka, kakršno mi jo opisuje Rudi Šeligo.