Zato je bila zame knjiga Rudija Šeliga Triptih Agate Schwarzkobler, ki sem jo vzel v roke šele včeraj, z zamudo petnajstih let, tolikšno odkritje in tako močno umetniško doživetje. Naj iz tega besedila, ki je nabito s svetom, izvzamem en sam predmet, Iskrino avtomatsko uro. Doslej sem šel že tisočkrat in večkrat mimo nje ali pod njo, na železniški postaji ali v trgovini, in mi je že neštetokrat povedala čas, nisem pa vedel, da zares obstaja, kaj šele, da obstaja taka, kakršna je.