Bili so in ostali v glavnem narod, ne pa tudi država; bili so in ostali v glavnem razsvetljenstvo samo, ne pa tudi velesila; bili so in ostali kultura, ne pa tudi osvajalna soldateska... In odtlej se v teh evropskih ljudeh, ki ne poznajo istovetnosti z močjo, oblikuje neka bistvena različnost: namesto nove Evrope se oprijemajo stare Evrope, tradicije narodnega in osebnega; namesto premoči se oprijemajo solidarnosti, namesto navzven se obračajo navznoter, namesto v politiko v kulturo... Postali so glasniki evropske pravice do svobodne osebnosti, pri čemer so čedalje bolj osamljeni in v čedalje hujšem konfliktu tako z zahodom kot z vzhodom: ta pravica se namreč na zahodu razodeva samo še kot hotenje po lastni dejavnosti in ekonomski ekspanziji, na vzhodu pa je postavljena zunaj zakona in podrejena interesom državnoupravnega imperializma.