Ali točneje smrti, kakršna je smrt angleškega proletariata, ki je privihral na prizorišče zgodovine z divjostjo Watta Tylerja in z angleškim dolgim lokom, končal pa z roko v roki z orokavičeno angleško aristokracijo, v tradeunionu, bolj v politiki kot v revoluciji. Za lepo in častno smrt pa je potrebno tudi srečno naključje: predvsem smrt vsega tistega, kar je bilo doslej večje in pomembnejše od nas samih in v čemer smo se doslej osmišljali. Umreti je treba skratka v celoti in lastne smrti, ki je smrt z veliko začetnico.