Naj se varnost in izzivanje smrti, znano in neznano, doseženo in nedoseženo, letalec in sonce - naj se vse to nekje zbliža, ujame in pomiri, vendar nekje zunaj našega življenja.
10. januarja 1985 19. marca 1986 V dnevniške zapiske uvrščam esej o lepi smrti slovenskega naroda, ki sem ga prebral na pisateljski tribuni Slovenski narod in slovenska kultura v Cankarjevem domu; uvrščam ga takega, kakršnega sem napisal, se pravi v nekoliko daljši verziji od prebrane, uvrščam pa ga predvsem zaradi lažjega razumevanja nadaljnjih zapiskov, s katerimi tvori zaokroženo celoto. Nekoč, morda kmalu, pomremo do zadnjega.