To analogijo prenesem še na druge predmete (govorim o ponosnem hrastu, o vazi plemenitih črt...) in svet postane skladišče mojega pohlepa po veličini, obenem pa njegova podoba in njegovo opravičilo, in to za večnost. Obenem vzpostavljam s tem - kar je najbolj problematično neko sorodnost s svetom, ki mi zagotavlja zveličanje, saj sva svet in jaz eno. To je seveda zapeljiva slepota, ki lahko človeka začasno obvaruje življenjske dinamike, toda ta isti človek kaj kmalu ugotovi, da svet in človek le nista eno, da obstaja med svetom in človekom nepremostljiva razdalja, in že se znajde v tragediji in toči grenke solze.