Hočeš nočeš dobi višina gore moralno vrednost, sončna toplota postane posledica volje in s tem antropomorfistično analogijo kaj kmalu zdrsnemo v metafizični sistem... To analogijo prenesem še na druge predmete (govorim o ponosnem hrastu, o vazi plemenitih črt...) in svet postane skladišče mojega pohlepa po veličini, obenem pa njegova podoba in njegovo opravičilo, in to za večnost. Obenem vzpostavljam s tem - kar je najbolj problematično neko sorodnost s svetom, ki mi zagotavlja zveličanje, saj sva svet in jaz eno.