Reči, da je čas kapriciozen ali da je gora veličastna, govoriti o srcu gozda, o neusmiljenem soncu, o prihuljeni vasi v globeli doline - vse to namiguje na čisto nekaj drugega od fizične danosti in leposlovju res ne more biti v korist. Hočeš nočeš dobi višina gore moralno vrednost, sončna toplota postane posledica volje in s tem antropomorfistično analogijo kaj kmalu zdrsnemo v metafizični sistem... To analogijo prenesem še na druge predmete (govorim o ponosnem hrastu, o vazi plemenitih črt...) in svet postane skladišče mojega pohlepa po veličini, obenem pa njegova podoba in njegovo opravičilo, in to za večnost.