Mesto je za nas največkrat leglo korupcije, nedotaknjena narava pa vir poštenosti, zdravja in lepote... (Na drugem, socialnem področju je ta naša duhovna razklanost še grozovitejša: če hočemo biti zvesti svoji narodnosti, se moramo odreči mestu kot socialni promociji in ostati zvesti kmetstvu in zemlji, s čimer se v imenu naroda prav masohistično opredeljujemo za revščino in trpljenje). V času pomeščanjenja, ko je ta razdvojenost sejala v naše duše najhujše dvome, je pesnik Simon Gregorčič resignirano in sentimentalno vzkliknil: Nazaj, nazaj v planinski raj...!