Namesto večnega Boga postavi zemeljskega boga in vzpostavi religiozni patos človeštva, ki je poslej prepričano, da si povsem zadostuje. Ta perspektiva pa ne daje življenju nikakršne vrednosti, temveč povzdiguje nekakšne zemeljske cilje, nekakšnega zemeljskega boga, ki vlada na kupih ljudskih trupel in na razvalinah večnih vrednot, brez absolutnega pomena osebnosti in brez absolutnega, osmišljajočega izvora. Večne vrednosti preteklosti in sedanjosti so zavržene, z njimi pa seveda kot najškodljivejša tudi pomisel o drugem svetu: nadčloveški objekt človekove volje je izgubljen.