Vendar nič čudnega, saj se Josip Vidmar v tem spisu ne zaveda niti svoje lastne religioznosti. In vendar je strasten privrženec religije, ki je kratko malo ne more zatajiti; resda najbolj razširjene in najbolj neplodne religije, religije človeškega samooboževanja, ki se ne more izraziti ne v molitvi ne v umetnosti, ampak samo v politiki. V politični preproščini njegovega pisanja pa je celo zmotna politična ocena: prepričanje namreč, da so neverni misleci tisti, ki jih je zanikala ali celo preganjala katoliška Cerkev.