Ta marksistični pamfletist je v svetu razrednega sovraštva, ki mu ga je uspelo poglobiti do nerazumnosti, sedel na prestol zmagovitih in se zdaj vede na njem kot najzaslužnejši oblastnik, ki si lasti privilegije kot nekaj samoumevnega: institucionalne poltrone, oprode in lakaje, državna letovišča, plasma svojih knjig s pomočjo konzulov in ambasadorjev... Vsi ti privilegiji in vse to bogastvo pa bi bilo opravičljivo in samoumevno samo v primeru, če bi služilo svojemu dejanskemu namenu, osebni svobodi, služi pa prav nasprotnemu - Krleževi sužnosti. V njegovem vzvišenem besedovanju ni namreč niti sledu o avtonomni intelektualistični drži, temveč le lakajska služba ideologiji oblastniškega aparata.