Pogled nam zamegljuje tudi marksistična ideologija, ki socialno predpostavlja narodnemu; tako morajo celo naši najizbranejši duhovi, kot so Ivo Urbančič, Tine Hribar in še kdo, uveljavljati etično kot nekaj primarnega in se boriti za priznanje misli, da ni narod družben, ampak da je družba naroden pojav. To njihovo prizadevanje je seveda nujno, saj zapolnjuje tudi pomanjkanje liberalistične tradicije, res pa je tudi, da uveljavljanje etničnega kot primarnega o narodu samem še ne pove nič bistvenega. Nasprotno: etnično samo, odtrgano od moralnega in religioznega, utegne postati celo nacionalistična parola, na katero se lahko obesijo in se obešajo celo dobronamerni ljudje, kot se to pogosto dogaja Bojanu Štihu, Janezu Menartu in še mnogim Slovencem.