Ljubezen je tu postavljena tako visoko, da se spričo nje zrelativizirajo vse eksistencialne vrednote, celo vera, kaj šele narod in narodni jezik, ki ga sicer v osebni hierarhiji vrednot tudi sam postavljam najvišje. Ljubezen, če je ljubezen, je ljubezen celotnega bitja, z narodnim vred, toda narodno je v njej le vsebovano in je pogoj, ni pa najvišji in zadnji smoter. In Taras, ki je govoril o narodnem kot enem izmed elementov eksistence, je najbrž mislil prav to: da je ljubezen najvišji cilj in obenem tudi tista eksistencialna prvina, ki narodno povezuje z etičnim in religioznim in s tem narodnemu daje njegovo resnično človeško naravo.