16. novembra 1985 Zapisujem pogovor s srbskimi kolegi Dobrico Ćosićem, Mihajlom Markovićem in Ljubo Tadićem, ki smo ga imeli pred dnevi v posebni sobi gostilne Pri Mraku in ki je trajal skoraj ves dan, od desete dopoldne do pete popoldne, ko so se Beograjčani odpravili na vlak. Srbi so bili vsekakor veliko bolj poklapani in zaskrbljeni kot mi: Dobrica Ćosić že kar precej pogrbljen in brez pravega ognja, z nekakšno melanholijo v obrazu in v gibih, Mihajlo Marković delaven, sistematičen, saj je zapisal vse, kar smo izrekli, vendar nekoliko mahinalen in uradniški; edini, ki je kljub glavobolu izžareval podjetnost in vedrino, je bil Ljuba Tadić. Zlahka smo se sporazumeli z Urbančičevim izhodiščem, da je etnično, narodno tisto, kar izraža človekovo prvobitno potrebo po združevanju.