In res: kadar koli sem prišel k njemu in me je povabil k svoji mizici pri kavču, ki je bila z vseh strani založena s tujimi in domačimi časopisi in revijami, na mizici pa je stal kamnit pepelnik, iz katerega so se ogorki in pepel vsipali v njegovo naročje, je najprej malo popolitiziral. Tedaj so se mu oči svetile, lasje plapolali in je, ves v nekakšni ekstatični vznemirjenosti, ki je spominjala na verskega reformatorja, rdel v lica in se hahljal, dovzeten tudi za kakšen dovtip, vendar je bila to vedno le začetna zadrega. Tak je bil za začetek, tako rekoč za ogrevanje, da se je človek ob njem udobno namestil in da so možgani vseh prisotnih zaživeli na približno enaki valovni dolžini, potem pa je preudarno potihnil in zbrano pristopil k bistvenemu, k zadevam duha.