Imela je solzne oči, vendar sem se ji kljub temu nekako nagonsko uprl. Nisem se ji mogel pridružiti v tej nekoliko mračni podobi sveta, vsaj ne v Kocbekovem imenu, ker se mi je zdel vedno svetal in zadovoljen, še bolj pa sem se uprl besedi svetnik. Da, svetnik, prav gotovo, če je ta beseda izpeljana iz besede svet, zakaj tako zemeljskega človeka, kot je bil Edvard Kocbek, nisem srečal ne prej ne kdaj pozneje.