Izsiliti sem hotel nekakšno življenjsko rešitev. Vrtal in vrtal sem po smrti brez konca in kraja, najmanj tako, kot da ima Kocbek večno življenje v žepu svojega suknjiča. Kocbek pa je stopal ob meni molče, utrgal kako vejico grma ob poti, ko pa je končno spregovoril, je spregovoril vizionarno - zgodilo se bo še to in to, pripeljalo bo do tega in tega, in v tej viziji je bila smrt vsaj pozabljena, če ne že premagana.