In uspelo mu je, da me je vsaj malo sprostil. V zadimljeni delovni sobi za zaprtim oknom, v kateri ni bilo zatohlo samo od cigaretnega dima, temveč tudi od starega, zaprašenega papirja, sem sicer kar nehote pogledoval po njegovih orumenelih prstih in pepelnato rumenih laseh, ki so se mu povešali na uhlje, vendar je bil zrak lahek in plitek. Najbrž ne bi preživela ob njem nobena roža, zato pa se je človek počutil toliko bolje.