In nekoč, ko smo v številnejši druščini sedeli za vrtno mizo pri Figovcu, je Kocbeka z enega njegovih tivolskih sprehodov prineslo prav tu mimo in nam je prisedel. In na vsem lepem se je obrnil naravnost vame, da sem kar odrevenel: »Ne, ne, Rožanc,« je rekel, očitno na tekočem z mojim pisanjem, »ni samo dialektična gugalnica dobrega in zlega, telesa in duha, teorije in prakse... Človek vedno deluje kot celovito bitje in tak človek, celovit in delujoč, je nekam naravnan.