Tudi Kocbek je imel svojo politično vizijo, in to je bila vizija socialne pravičnosti in idejnega pluralizma. Zdaj sem imel torej lepo priložnost, da ugotovim, v kolikšni meri se je ta začetna vizija v rokah obstoječega političnega režima izpridila. In to ne v lastnem imenu, temveč v imenu avtentičnega partizanstva samega; brž ko sem se namreč oprijel Kocbeka, nisem bil več nergač, ki se zaletava v režim odnekod od zunaj, ampak tudi sam partizan, človek od znotraj, katerega boj je bil izdan in zdaj upravičeno terja svoj delež in svojo pravico.