In to res ni bila zamotana slovenska psiha, temveč svoboden duh, razsežen, čist in dobrotljiv, ki je dajal vsem pojavom in dogodkom dodaten, globlji, zgodovinski, če ne kar kozmičen pomen. In ta duh je bil navzoč povsod in zmerom, na vsaki strani, vsak trenutek tega partizanskega življenja... Tu je bil, ko se je Kocbek poslavlja od Ljubljane in odhajal v partizane, ko bi moral misliti samo na ženo, hčerko, nase in na nevarnost, v katero se je podajal; tu je bil, ko si je dopisoval s svojimi sovražniki, ko bi moral misliti samo na to, kako jih bo v tem surovem boju prelisičil; tu je bil, ko je gladoval v kočevski vrtači, ko bi moral biti obseden z gozdnimi koreninicami in žretjem.