Brez Gelsominine ljubezni mu kratko malo ni bilo več mogoče živeti. Ko sem se dvignil iz vrste v unionski dvorani, sem se v rumeni in mežikajoči svetlobi, ki je rastla počasi kot svit novega dne, srečal z očmi Ivana Potrča, ki je sedel nekje v bližini. Njegove oči so bile prazne.