Nič se skratka z neuspešno družbeno prakso širi tako od zgoraj navzdol, kakor tudi od spodaj navzgor. Lasten je tako delavcem kot študentom, ki se spričo posiljevalske narave edino priznanega in dovoljenega humanističnega duha kljubovalno oprijemajo porazov in jih razgaljajo kot edino človekovo resničnost, lasten je srednjemu sloju, ki skuša pod masko življenjske modrosti uveljaviti Nič kot družbeno normo. Ta najštevilnejši sloj, ki se šele oblikuje in bi moral po logiki zgodovine izražati mladeniško zaletavost, se vzvišeno odreka kakršnim koli lastnim idealom, že od vsega začetka pripravljen na zavezništvo z birokracijo in na delitev oblasti, od nog do glave zakopan v oprijemljivo stvarnost.