Tudi je bila za mano že skušnja z Albertom Camusom in dobršen del pajdašije z Dominikom Smoletom in drugimi literarnimi kolegi; tudi sem se že prekleto dobro zavedal, da človek ne živi samo od kruha, saj sem se navsezadnje že odločil za pisateljski poklic in me je duhovna lakota gnala od knjige do knjige. Toda vse to je bila še vedno skušnja, ki me ni prav nič orazumila, občasna pamet zaradi pameti same, medtem ko je življenje po svojih lastnih zakonih ubiralo z mano povsem svojo pot. Skratka: v trenutku, ko sem sedel v kino Union, da si ogledam film Cesta, je bila moja življenjska naravnanost v bistvu še vedno marksistična, moj estetski nazor pa je bil povzet v italijanskem filmskem neorealizmu.