V trenutku, ko sem imel vstopnico za ogled filma v roki, sem sicer že slutil nekaj vrzeli in pomanjkljivosti v marksizmu, ki mi na nekatera vprašanja ni znal odgovoriti in ki mi - še slabše - nekaterih bistvenih vprašanj ni niti zastavljal. Tudi je bila za mano že skušnja z Albertom Camusom in dobršen del pajdašije z Dominikom Smoletom in drugimi literarnimi kolegi; tudi sem se že prekleto dobro zavedal, da človek ne živi samo od kruha, saj sem se navsezadnje že odločil za pisateljski poklic in me je duhovna lakota gnala od knjige do knjige. Toda vse to je bila še vedno skušnja, ki me ni prav nič orazumila, občasna pamet zaradi pameti same, medtem ko je življenje po svojih lastnih zakonih ubiralo z mano povsem svojo pot.