Tedaj je literatura v prvem obdobju samo še najboljša pomočnica politični partiji, pravzaprav nekoliko splašena in ustrežljiva strežajka, kar je razumljivo, saj jo je pomagala vsebinsko oblikovati in zbrati okrog nje ljudstvo, ne da bi kdaj sama zmogla toliko skušnjavskega poguma. V drugem obdobju, ko se politika docela osamosvoji in postane zares zgodovinska sila, pa literatura, ki je dotlej obstajala v glavnem po politiki in zanjo, začne zgubljati svoj družbeni pomen in literati svojo veljavo. In ne samo veljavo tudi glavo, saj pride v tem trenutku do vrste tragikomičnih, donkihotskih zapletov in pripetljajev.