Slovenska literatura je dvakrat mit: najprej po svojem družbenem in političnem pomenu, ki ji ga pripisujemo in ki je po svoji naravi tolikšen, da najbrž ni ne literature ne naroda na vsem širnem svetu, ki bi ju mogli s tem slovenskim fenomenom vsaj primerjati; potem po svoji presežnostni moči, ki je spet tolikšna, da bo Slovence prej ko slej povzdignila kar onkraj, v naročje samega boga. Zakaj je s slovensko literaturo tako, skoraj ni treba podrobno obnavljati. Slovenski narod se je že konstituiral predvsem kot jezik, se pravi, predvsem kot literatura, ki si je tako - hočeš nočeš - že na samem začetku naložila na pleča še bremena verskih, družbenih, političnih in vseh drugih obveznosti, ki jih terja narod.