Tako res ni mogoče govoriti o dejanskem konfliktu politike in kulture, temveč samo o nenehnem konfliktu človeka iz mesa in krvi s kulturo in politiko. In naj se ta konflikt razpleta tako ali drugače, vedno znova se potrjuje samo to, da bi morali biti kultura in politika pravzaprav le sredstvo človeka iz mesa in krvi in da ni kulturno in politično urejene družbe, če človek iz mesa in krvi ne uživa v njej avtonomnega položaja. Merilo kulturnosti in političnosti je prav stopnja avtonomnosti človeka iz mesa in krvi, se pravi, njegova pravica do obupa in dvoma, do začudenja in strahu.