To je trenutek materialističnega prevrednotenja, trenutek revolucije, v katerem humanistični človek, ki je dokončno postavil svoj zadnji cilj v sebe samega in ki ne zmore več stroja sveta, začne z obupno vojno, da bi z vztrajanjem radikalnega ateizma vzpostavil popolnoma novo človečnost. In to je tudi trenutek, ko se tudi najizbranejši slovenski duhovi, ljudje duha in ljudje akcije, bolj po sili razmer kot po lastni odločitvi spet dejavno priključijo dogajanju evropskega in svetovnega humanizma. In Slovenci, ki jim sledimo, razvijemo njegovo zastavo, ki je bolj kot kdaj tudi slovenska zastava humanizma.