Tudi v tem primeru se razodeva, da je od trenutka, ko se je oklical za središče sveta in samega sebe, poosebljena zakonitost, nikakor pa ne svoboda. Odkar zunaj njega ni več središče, ki bi bilo prav tako pomembno, kot je on sam, in ki bi ga osmišljalo, povezovalo s soljudmi, ampak je središče v njem samem, se sploh ne more več usmeriti iz sebe, zadihati, se pogumno odpirati svetu, povezovati s soljudmi in presegati vse zemsko in zakonito. Njegova edina relacija je sočlovek, ki je prav tako božanski kot on sam, tudi svoje lastno središče in središče sveta, tako da sploh ni več sočlovek, s katerim bi se lahko skupaj podala na pot in se v skupnem stremljenju dopolnjevala.