Svet je tako in tako samozadosten in popoln, in kakor hitro ga bo obvladal, bo našel v njem popolno srečo. Pri tem pa se mora pri tlačenju materije in spopadu z naravo vse bolj in bolj pokoravati ne seveda človeškim, ampak tehničnim zahtevam in materialni energiji, ki jo je sprožil in ki ga je preplavila. Kot do kraja zmaterializirani človek pa seveda spregleda, da ne more biti človek ali nadčlovek, ko Bog ni več Bog.