To je sicer še vedno doba sinov božjih, vendar kaj kmalu že doba, v kateri človek od nekoliko sramežljivega kulta človeka-boga preide h kultu čiste človečnosti: tedaj visoke navpičnice gotskih cerkva zamenja z vodoravno posvetno črto, sam pa si nadene prevzetna oblačila, v katerih je širši kot višji. Svojo usodo prevzame v lastne roke in začne delovati kot bog, čeprav se pri tem poleg razuma, s katerim naj bi obvladal svet, zanaša tudi na božjo milost. Ta renesančni humanizem gre prav tako mimo nas.