In kakor hitro je srednjeveški misteriozni zanos opešal, se je ljudem razodela tegobna podoba sveta, spričo katere jih je prevzela groza, da niso nič. In seveda: duhovščina in posvetna gosposka sta k temu samo prikimavali in jim celo vbijali v glave, da je tako tudi res, da so prezrti, da pred Bogom in za Boga nimajo nikakršne veljave. V tem globokem pesimizmu, v tem neponovljivem občutku nesreče, zavrženosti in bolečine pa se je kaj kmalu porodila čista človeška kultura: res da je človek nepreklicno pokvarjen in zavržen, a ta neozdravljiva narava prav zato nenehoma kliče k Bogu, četudi ji ne preostaja drugega kot krik.