To pa pomeni seveda tudi to, da je bilo sočasno prebivanje obeh struktur, strukture kontemplacije in akcije, vprašanja in odgovora, že tudi odgovor. Ne samo odgovor, ki nam je omogočal novo spraševanje, temveč tudi odgovor, ki nam je počlovečeni svet razkrival kot gluh in nem. Jezus Kristus je bil skratka premalo prepričljivo upanje, zato smo terjali nedvosmiseln in verjetnejši odgovor. V okrilju sočasnega življenja obeh struktur je vladala strahovlada smrti, zato smo terjali odločnejše poroštvo našega preživetja.