Krščanstvo torej oznamenjuje istočasno življenje obeh struktur, ki pa nista ne dosledna sprašljivost ne dokončni odgovor: med obupom in upanjem je posrednik, je Jezus Kristus, človek je neusmiljeno razdvojen in v svoji razdvojenosti blagoslovljen. Blagoslov je res mogoč le v najtesnejši zvezi z obema strukturama, z obupom in upanjem, zgoditi pa se ne more nič presenetljivega in usodnega. Človek še ni sestopil v čisto človeški svet, zato ne pozna ne definitivnega upanja ne definitivnega obupa, pa tudi nič prevratnega.