Z drugimi besedami: v krščanstvu smo odtrgani od temelja sveta in poklicani k njemu, izvoljeni in prekleti, prizadeti tako po bogu kot temelju sveta, ki nas je prek Jezusa Kristusa poklical k sebi, kot po hudiču, ki nas zadržuje v prekletstvu, v odtrganosti od temelja sveta. Krščanstvo torej oznamenjuje istočasno življenje obeh struktur, ki pa nista ne dosledna sprašljivost ne dokončni odgovor: med obupom in upanjem je posrednik, je Jezus Kristus, človek je neusmiljeno razdvojen in v svoji razdvojenosti blagoslovljen. Blagoslov je res mogoč le v najtesnejši zvezi z obema strukturama, z obupom in upanjem, zgoditi pa se ne more nič presenetljivega in usodnega.