Odgovor na to vprašanje pa je prav tako samoumeven, saj je več kot razvidno, da obe strukturi živita v nas druga ob drugi, da se medsebojno prepletata, pogojujeta in izključujeta, ne da bi se mogli do kraja izključiti. Vsako dosledno spraševanje nas pripelje k odgovoru in vsak odgovor se mora prej ko slej povrniti k spraševanju; religiozno-ateistična akcija izhaja iz ateističnoreligiozne kontemplacije, totaliziranja in razpetosti ... O avtentičnosti ene ali druge strukture bi torej lahko govorili samo v primeru, če bi v našem spraševanju po temelju sveta imeli dokončen odgovor, če bi bili v posesti temelja sveta samega, do katerega bi lahko bili avtentični ali neavtentični.