Vztrajati moramo v tej sprašljivosti, zakaj ne ena ne druga resnica za nas ni sprejemljiva in v vsakem drugačnem primeru že zapustimo samega sebe; oprimemo se ali večnega duha, ko smo v resnici telesni in umrljivi, ali pa si izberemo smrt, ko naše šanse še niso propadle. Skratka: zvesti moramo biti samemu sebi in staviti tako na smrt kot na življenje, zato moramo viseti v svojo nerazrešljivo usodo. Prepuščati se moramo obupu, ne da bi kdaj obupali, popuščati pa moramo tudi upanju, ne da bi v kaj zares verovali.