Ves naš napor je usmerjen prav v to, da vzdržujemo in poglabljamo to razpetost. Vztrajati moramo v tej sprašljivosti, zakaj ne ena ne druga resnica za nas ni sprejemljiva in v vsakem drugačnem primeru že zapustimo samega sebe; oprimemo se ali večnega duha, ko smo v resnici telesni in umrljivi, ali pa si izberemo smrt, ko naše šanse še niso propadle. Skratka: zvesti moramo biti samemu sebi in staviti tako na smrt kot na življenje, zato moramo viseti v svojo nerazrešljivo usodo.