Z nami se nič ne dogaja, umiramo, hkrati pa potujemo v varnem in smiselnem okrilju zgodovine, čeprav smo tudi med smiselnim in varnim potovanjem še zmerom tu, kjer se nič ne dogaja, in umiramo. Ves naš napor je usmerjen prav v to, da vzdržujemo in poglabljamo to razpetost. Vztrajati moramo v tej sprašljivosti, zakaj ne ena ne druga resnica za nas ni sprejemljiva in v vsakem drugačnem primeru že zapustimo samega sebe; oprimemo se ali večnega duha, ko smo v resnici telesni in umrljivi, ali pa si izberemo smrt, ko naše šanse še niso propadle.