Večno življenje si želimo prav zaradi gotovosti, da nas razgaljeni temelj sveta ne ljubi in da bomo morali umreti, obenem pa je naš apetit po nesmrtnosti tako silen, da si kratko malo ne moremo odmisliti smrti. Gotovost smrti nam ne dopušča nikakršne druge gotovosti, nikakr šnega drugega odgovora, temveč le nenehno gledanje v protislovje smrti in našega apetita po nesmrtnosti. Naše bivanje se pri tem spreminja v kontemplativno zaostrovanje tega protislovja, v zaostrovanje prostora in časa v ta prostor in čas, v katerem bomo najbolj zanesljivo umrli in v katerem imamo edino-realno upanje, da bomo preživeli.