Zdaj lahko govorimo o sebi kot o ljudeh, ki se sprašujemo po temelju sveta, pri tem pa padamo iz upanja v obup in iz nesmiselnega v smiselno, ki se spreminjamo v nespremenljivem in ki v nenehnem spreminjanju ostajamo nespremenjeni, ne da bi mogli do tistega dejanskega preobrata, po katerem bi ostali v goli sprašljivosti ali se naselili v dokončnem odgovoru, se večno veselili sadu ljubezni ali enkrat za vselej obviseli v absurdu. Ta sestop v čisto človeški svet nas torej postavlja pred temelj sveta, spričo katerega se nam razkrivata dve temeljni človeški strukturi, struktura obupa in struktura upanja, vprašanja in odgovora, kontemplacije in akcije. I V obeh primerih se sprašujemo po temelju sveta.