Ne moremo reči, da se je z mislijo o odsotnosti ljubezni zgodilo z nami kaj bistveno novega, kak dokončen preobrat, ki bi nas do kraja in nepreklicno določil. Ta misel je tako usodna samo zaradi našega prepričanja, da nas temelj sveta ljubi in zasleduje naše smotre, torej samo zaradi naše slepe vere. Prav ta lucidna misel o ničnosti vsega, kar nas obdaja, in ničnosti nas samih pa nas že zavaja v slepo vero, da ljubezen in smisel v svetu vendarle sta: nesreče razdruženega se zavemo že na vzpodbudni poti k združitvi.